Kaj se spreminja od 27. septembra 2026 dalje?
Evropska unija zaostruje pravila glede okoljskih trditev, znakov trajnostnosti, trajnosti izdelkov in informacij, ki jih podjetja posredujejo potrošnikom.
Ključni predpis je Direktiva (EU) 2024/825 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. februarja 2024 o krepitvi vloge potrošnikov za zeleni prehod z boljšim varstvom pred nepoštenimi praksami in boljšim obveščanjem. Direktiva velja od 27. septembra 2026 dalje, če so jo članice EU prenesle v svoj pravni red.
Direktiva posega predvsem na področje “greenwashinga”. Podjetja bodo morala natančneje dokazovati okoljske in trajnostne trditve, ki jih uporabljajo pri oglaševanju, prodaji in komuniciranju s potrošniki.
Prenos direktive v slovenski pravni red
Slovenija Direktive (EU) 2024/825 do 25. septembra 2026 še ni prenesla v nacionalno zakonodajo. Države članice bi morale predpise za prenos sprejeti do 27. marca 2026 in jih začeti uporabljati 27. septembra 2026.
Slovenija je rok za prenos zamudila. Evropska komisija je zaradi nenotifikacije ukrepov za prenos proti Sloveniji začela postopek kršitve št. 2026/0268.
Predvideno je, da bo direktiva prenesena s spremembami Zakona o varstvu potrošnikov, ZVPot-1. Zamuda pri prenosu pa ne pomeni, da lahko podjetja do sprejetja nove zakonodaje okoljske trditve uporabljajo brez omejitev. ZVPot-1 že danes prepoveduje nepoštene in zavajajoče poslovne prakse, ki so opredeljene že v sedaj veljavnem zakonu o varstvu potrošnikov. Nova direktiva ta pravila dodatno konkretizira in določa vrste okoljskih in trajnostnih trditev, ki bodo posebej problematične ali izrecno prepovedane.
Splošne zelene trditve bodo bistveno bolj omejene
Direktiva omejuje uporabo splošnih okoljskih trditev, kot so:
- »okolju prijazen«,
- »zelen«,
- »ekološko prijazen«,
- »podnebju prijazen«,
- »ogljično prijazen«,
- »energijsko učinkovit«,
- »biorazgradljiv«.
Takšne trditve bodo dovoljene le, kadar bo podjetje lahko dokazalo priznano odlično okoljsko uspešnost, ki je neposredno povezana s konkretno trditvijo.
Pomembna sprememba v načinu komuniciranja in oglaševanja
Predlagamo podjetjem, da spremenijo način komuniciranja tako, da so trditve natančne in dokazljive. Pomembno je izpostaviti, da posamezna okoljska lastnost ne predstavlja lastnosti celotnega izdelka ali podjetja.
Izdelki in oglaševanje
Direktiva prepoveduje ustvarjanje vtisa, da ima celoten izdelek ali celotno podjetje določeno okoljsko značilnost, če se ta značilnost nanaša samo na posamezen del proizvoda ali omejen del procesa ali poslovanja.
Če ima izdelek embalažo iz recikliranega materiala, to samo po sebi še ne pomeni, da je celoten izdelek trajnosten.
Namesto splošne trditve »okolju prijazen izdelek« raje navedimo konkretno in dokazljivo informacijo, na primer delež recikliranega materiala, zmanjšanje porabe energije ali uporabo električne energije iz obnovljivih virov.
Podjetje in oglaševanje
Pomembno je, da trditve podjetja ustrezajo dokazom za to trditev. Dejstvo, da podjetje uporablja obnovljivo električno energijo v enem obratu, še ne pomeni, da lahko celotno podjetje označi kot »zeleno« ali »trajnostno«. Ogljične kompenzacije ne bodo zadostovale za trditev o podnebni nevtralnosti izdelka. Direktiva izrecno omejuje uporabo trditev o podnebni nevtralnosti izdelkov. Podjetje ne bo smelo zgolj na podlagi izravnave oziroma kompenzacije emisij toplogrednih plinov trditi, da ima izdelek:
- nevtralen vpliv na podnebje,
- zmanjšan vpliv na podnebje,
- pozitiven vpliv na podnebje.
To neposredno zadeva oznake in trditve, kot so »carbon neutral«, »CO2 neutral« in podobne navedbe. Tudi nakup ogljičnih dobropisov sam po sebi ne bo zadostna podlaga za takšno trditev.
Lastni znaki trajnostnosti – nepoštena poslovna praksa
Direktiva posebej posega na področje znakov trajnostnosti. Prikazovanje znaka trajnostnosti, ki ne temelji na certifikacijski shemi ali ga ni vzpostavil javni organ, bo sodilo med poslovne prakse, ki se štejejo za nepoštene.
To pomeni predvsem omejitev lastnih znakov podjetij, na primer različnih oznak »eco«, »green«, »responsible« ali »sustainable«, ki jih podjetje oblikuje samo in niso bili pridobljeni v okrivu neodvisnega sistema certificiranja.
Certifikacijske sheme
Certifikacijske sheme bodo temeljile na jasnih kriterijih, postopkih preverjanja in neodvisnem nadzoru. Pridobljeni certifikati ostajajo pomembni, vendar imajo omejen obseg.
Direktiva ne odpravlja pomena okoljskih certifikatov. Nasprotno, kredibilni certifikati bodo postali pomembnejši, ker potrošniku omogočajo razlikovanje med preverjeno okoljsko trditvijo in oznako, ki jo podjetje ustvari samo.
Certifikat je dokaz za tisto, kar je bilo predmet certificiranja. Ne predstavlja avtomatičnega dokazila za vse okoljske ali trajnostne značilnosti podjetja, izdelka ali storitve. Predvsem se je treba zavedati, da oglaševalska trditev ne sme presegati vsebine ali obsega certitikata. Pri uporabi certifikata v komuniciranju podjetje preveri:
- kaj certifikat dejansko potrjuje,
- na kateri organizacijski del, lokacijo, izdelek ali storitev se nanaša,
- za katero obdobje velja,
- ali je certifikat še veljaven,
- kateri kriteriji so bili predmet preverjanja,
- ali je preverjanje izvedla neodvisna tretja oseba,
- kakšna pravila veljajo za uporabo znaka in logotipa.
Kaj pa ISO 14001 – sistem ravnanja z okoljem?
ISO 14001 ne pomeni, da je izdelek okolju prijazen. Posebej pomembna je pravilna uporaba certifikata ISO 14001, ki je določa sistem ravnanja z okoljem. Certifikat potrjuje, da ima organizacija vzpostavljen sistem upravljanja okoljskih vidikov, da spremlja svoje vplive na okolje ter da ima vzpostavljene procese za doseganje okoljskih ciljev in izboljševanje okoljske uspešnosti.
ISO 14001 pa ni certifikat za okoljsko kakovost posameznega proizvoda. Iz dejstva, da ima podjetje certificiran sistem ravnanja z okoljem po ISO 14001, zato ni mogoče neposredno sklepati, da:
- so njegovi izdelki okolju prijazni,
- so njegovi izdelki trajnostni,
- ima izdelek manjši ogljični odtis,
- je podjetje podnebno nevtralno,
- imajo vsi proizvodi manjši vpliv na okolje kot proizvodi konkurentov.
Za takšne trditve mora podjetje imeti dodatne dokaze.
Komunikacija, ki temelji na dokazih: »Podjetje ima certificiran sistem ravnanja z okoljem po ISO 14001.«
Bistveno bolj tvegana trditev: »Naši izdelki so okolju prijazni, ker imamo ISO 14001.«
Enako načelo velja tudi za druge certifikate. Podobno presojo naj podjetja opravijo pri vseh drugih okoljskih in trajnostnih certifikatih. Če certifikat velja samo za določeno lokacijo, podjetje ne sme ustvarjati vtisa, da velja za celotno skupino. Če se certifikat nanaša samo na sistem upravljanja, podjetje ne sme iz njega izpeljevati lastnosti izdelka. Če certifikat pokriva samo določeno okoljsko področje, ne predstavlja avtomatičnega dokazila za druge okoljske značilnosti. Priporočamo, da podjetje pri vsakem certifikatu loči med:
- dejstvom, da je certifikat pridobilo,
- vsebino, ki jo certifikat dejansko potrjuje,
- marketinško trditvijo, ki jo podjetje na njegovi podlagi uporablja.
Največje tveganje nastane takrat, ko je marketinška trditev širša od dejanske vsebine certifikata.
Okoljske obljube za prihodnost – jasne, objaktivne, javno dostopne in preverljive zaveze
Direktiva zaostruje tudi pravila glede trditev o prihodnji okoljski uspešnosti. Med takšne trditve sodijo:
- »podnebno nevtralni do leta 2030«,
- »net zero do leta 2040«,
- »100 % trajnostni do leta 2035«.
Takšne trditve naj temeljo na jasnih, objektivnih, javno dostopnih in preverljivih zavezah, ki se odražajo v izvedbenem načrtu, merljivih ciljih, časovno določenih mejnikih in ukrepih za doseganje zastavljenih ciljev. Napredek je predmet rednega neodvisnega preverjanja. Ne priporočamo marketinške obljube brez realnega in preverljivega načrta, saj gre za zavajajočo poslovno prakso.
Nova pravila urejajo tudi trajnost in popravljivost izdelkov
Direktiva ni omejena samo na zelene trditve. Posega tudi na področje trajnosti izdelkov, njihove življenjske dobe, popravljivosti in programskih posodobitev. Med problematične poslovne prakse sodijo tudi:
- prikrivanje negativnega vpliva programske posodobitve na delovanje izdelka,
- prikazovanje posodobitve kot nujne, kadar gre zgolj za izboljšanje funkcionalnosti,
- lažno navajanje pričakovane življenjske dobe izdelka,
- predstavljanje izdelka kot popravljivega, če ga dejansko ni mogoče popraviti,
- zavajanje glede uporabe rezervnih delov in dodatkov drugih proizvajalcev.
Potrošniki z več informacijami pred nakupom
Podjetja bodo potrošnikom v določenih primerih zagotovila več informacij o trajnosti in popravljivosti izdelkov. Med pomembne informacije lahko sodijo:
- obdobje zagotavljanja programskih posodobitev,
- ocena popravljivosti,
- razpoložljivost rezervnih delov,
- stroški rezervnih delov,
- postopek naročanja,
- razpoložljivost navodil za vzdrževanje in popravilo,
- morebitne omejitve pri popravilih.
Namen novih pravil je potrošniku omogočiti boljšo primerjavo izdelkov tudi glede njihove pričakovane življenjske dobe.
Pregled trenutne trajnostne komunikacije
Podjetja ne bi smela čakati na dokončni prenos direktive v slovensko zakonodajo. Če pa prodajajo izdelke ali storitve v druge članice EU, ki so direktivo že prenesle v pravni red, velja spremenjena zakonodaja tudi za slovenska podjetja. Smiselno je že zdaj izvesti sistematičen pregled vseh okoljskih in trajnostnih trditev. Pregled naj zajema:
- spletne strani,
- spletne trgovine,
- oglase,
- embalažo,
- etikete,
- kataloge,
- prodajno gradivo,
- družbena omrežja,
- okoljske in trajnostne znake,
- pridobljene certifikate,
- trditve o emisijah CO2,
- trditve o recikliranju,
- trditve o obnovljivih virih,
- trditve o trajnosti in popravljivosti.
Za vsako pomembno trditev ima podjetje informacijo:
- kaj natančno trdi,
- na kateri izdelek ali dejavnost se trditev nanaša,
- kateri podatki jo dokazujejo,
- na katero obdobje se podatki nanašajo,
- kdo je podatke pripravil,
- ali jih je mogoče neodvisno preveriti,
- ali trditev presega vsebino razpoložljivih dokazov ali certifikatov.
Zelene trditve zahtevajo spremembo ali uvedbo novih notranjih kontrol
Direktiva 2024/825 spreminja tudi notranji proces priprave oglaševalskih sporočil. Pri oblikovanju okolljskih trditev se vključujejo strokovnjaki iz marketingga, trajnostne funkcije, pravne službe, skladnosti, prodaje, nabave, proizvodnje, financ in računovodstva. V postopek so vključene funkcije, ki lahko preverijo vsebinsko in podatkovno pravilnost trditev.
Priporočamo vzpostavitev evidence pomembnih trajnostnih trditev, kjer naj podjetje za vsako trditev dokumentira:
- besedilo trditve,
- področje uporabe,
- dokazno dokumentacijo,
- vir podatkov,
- veljavne certifikate,
- datum preverjanja,
- odgovorno osebo,
- morebitne omejitve pri uporabi trditve.
Takšna evidenca predstavlja pomembno notranjo kontrolo nad tveganjem greenwashinga.
Nova pravila veljajo za vsa podjetja, ki prodajajo potrošnikom
Nova pravila ne veljajo le za velika podjetja, temveč zadevajo tudi mala in srednja podjetja, kadar uporabljajo okoljske ali trajnostne trditve pri prodaji izdelkov in storitev potrošnikom.
Relevantna so lahko za proizvajalca, trgovca, spletno trgovino, turistično podjetje, ponudnika storitev ali drugo podjetje, ki pri prodaji uporablja okoljske argumente.
Čezmejno poslovanje zahteva dodatno previdnost
Posebna pozornost velja za podjetja, ki prodajajo potrošnikom v več državah članicah Evropske unije. Slovenska zamuda pri prenosu direktive ne pomeni, da lahko podjetje na drugih trgih čaka na slovensko zakonodajo. Pri čezmejnem poslovanju se lahko uporablja pravo države običajnega prebivališča potrošnika. Če je druga država članica direktivo že prenesla, lahko slovensko podjetje pri prodaji na tem trgu že zavezujejo nova pravila. Torej, je tudi prilagoditev podjetja nujna.
Trajnostno poročanje in zelene trditve
Podjetja morajo razlikovati med trajnostnim poročanjem in marketinško uporabo trajnostnih informacij. CSRD in ESRS urejata predvsem informacije, ki jih mora podjetje razkriti v poročilu o trajnostnosti. Direktiva 2024/825 pa ureja način, kako podjetje okoljske in trajnostne značilnosti predstavlja potrošnikom. Podatek iz trajnostnega poročila je lahko dokazna podlaga, vendar ne predstavlja pa avtomatičnega dovoljenja za uporabo splošnih trditev, kot so:
- »zelen izdelek«,
- »trajnostno podjetje«,
- »okolju prijazen«,
- »podnebno nevtralen«.
Pri prenosu podatkov iz trajnostnega poročanja v poslovno komunikacijo naj podjetje vedno presodi, ali je trditev glede na razpoložljive dokaze dovolj natančna in utemeljena.
Greenwashing postaja del skladnosti poslovanja
Direktiva 2024/825 pomembno spreminja odnos do okoljskih trditev. Te niso več samo vprašanje marketinga in oglaševanja. Postajajo vprašanje skladnosti poslovanja, notranjih kontrol, upravljanja podatkov, pravnih tveganj in odgovornosti poslovodstva.
Podobno velja tudi za certifikate. Pridobljen certifikat je lahko pomembna dokazna podlaga. Vendar potrjuje samo tisto, kar je bilo dejansko predmet certificiranja. ISO 14001 tako potrjuje sistem ravnanja z okoljem, vendar ne potrjuje avtomatično, da je vsak izdelek podjetja okolju prijazen ali trajnosten.
Podjetje naj zato pri vsaki zeleni trditvi preveri tri elemente:
- kaj trdi,
- s čim lahko trditev dokaže in
- ali obseg trditve ustreza obsegu dokazov.
To naj postane osrednje pravilo prihodnjega komuniciranja okoljskih in trajnostnih značilnosti podjetij
Če se želite o temi pogovoriti, nas pokličite.1
- Opomba: Vsebina je bila pripravljena s podporo umetne inteligence ter vsebinsko pregledana in preverjena. Vsi navedeni viri vodijo do izvirnih dokumentov. ↩︎